Parodontologija je veja dentalne medicine, ki se ukvarja z zdravljenjem parodontalnih bolezni, najpogostejši obliki pa sta gingivitis in parodontitis. Parodont sestavljajo dlesen, kost, cement in parodontalni ligament, ki povezuje zob s kostjo.
- Gingivitis je vnetje dlesni. Znaki gingivitisa so rdečina in krvavenje dlesni, če pa se vnetje ne zdravi, se lahko razvije v parodontitis.
- Parodontitis je vnetje ostalih delov parodonta, ki posledično vodi do izgube kosti. Večja izguba kosti pomeni večjo verjetnost izgube zoba.
Kateri so najpogostejši vzroki parodontalnih bolezni?
Najpogostejši vzroki so slaba ustna higiena, kajenje, sistemske bolezni, genetika, hormonske spremembe ter lokalni dejavniki.
- Slaba ustna higiena povzroča nabiranje mehkih zobnih oblog, ki so sestavljene iz sline, mineralov, bakterij in ostankov hrane. Če mehkih oblog ne odstranimo s pravilnim ščetkanjem, se strdijo in nastane zobni kamen. Nabiranje zobnega kamna neugodno vpliva na dlesni in je najpogosteje začetek bolezni.
- Kajenje velja za enega glavnih dejavnikov tveganja pri parodontitisu. Kajenje pospešuje napredovanje bolezni in slabša okrevanje po zdravljenju parodontitisa.
- Genetika je prav tako eden izmed dejavnikov tveganja. Če so v družini prisotne bolezni dlesni, se priporočajo redni pregledi pri zobozdravniku ali parodontologu, da se simptomi odkrijejo in zdravijo pravočasno.
- Sistemske bolezni lahko vplivajo na parodontalno zdravje. Parodontalne bolezni se povezujejo s sladkorno boleznijo, boleznimi dihal, revmatskimi in kardiovaskularnimi boleznimi. Najpomembnejša je sladkorna bolezen, pri kateri imajo bolniki pogosto slabši parodontalni status, parodontitis pa lahko vpliva tudi na uspešnost zdravljenja sladkorne bolezni.
- Hormonske spremembe med puberteto, nosečnostjo, menstrualnim ciklusom in menopavzo lahko povzročijo spremembe na dlesnih. Ob slabem vzdrževanju ustne higiene se posledično pojavi vnetje dlesni, reakcija pa je lahko izrazitejša.
- Med lokalnimi dejavniki so najpomembnejši odstopajoči robovi zalivk in protetičnih nadomestkov ter nepravilno postavljeni zobje, ki niso dostopni pravilnemu ščetkanju. Vse te vzroke je treba diagnosticirati in odpraviti pred začetkom terapije.
Kako prepoznati bolezen?
Najpogostejši simptomi so:
- krvavenje, ki se pojavi spontano ali med ščetkanjem zob; pri kadilcih je ta simptom lahko odsoten
- neprijeten zadah
- premikanje zob, sprememba položaja in razmikov med zobmi
- umik dlesni
- preobčutljivost zob
- bolečina ni pogost simptom
Da bi bolezen preprečili in jo pravočasno odkrili, so potrebni redni pregledi pri zobozdravniku. Pomembno je vedeti, da je ob pravočasnem začetku zdravljenja večja verjetnost, da se zobje ohranijo.
Kako se postavi diagnoza parodontalnih bolezni?
Za postavitev diagnoze parodontolog s parodontalno sondo meri globino žepov in recesije, ugotavlja prisotnost krvavenja dlesni ter oblog na zobeh. Po podrobnem pregledu določi, ali gre za površinsko vnetje dlesni oziroma gingivitis ali za izgubo parodontalnega tkiva oziroma parodontitis.
Zdrava globina žepa znaša približno 3 mm. Če so prisotni žepi, globlji od 5 mm, jih je treba zdraviti.
Katere so faze zdravljenja?
Faze zdravljenja parodontitisa so motivacija pacienta, mehanska terapija, kirurška terapija in podporna terapija.
- Motivacija je eden ključnih dejavnikov, saj je sodelovanje pacienta izjemno pomembno. Pacienta je treba poučiti o pravilni ustni higieni, ugotoviti vzroke bolezni in dejavnike tveganja spraviti pod nadzor.
- Mehanska terapija se izvaja v lokalni anesteziji in vključuje luščenje ter glajenje površine korenin zob v kombinaciji z ultrazvočnim instrumentom. Glede na razvoj bolezni se terapija izvaja v več obiskih. Cilj je zmanjšati globino žepov in vnetje dlesni.
- Če z zdravljenjem ne dosežemo želenega rezultata, lahko posamezne žepe saniramo kirurško.
- Recall oziroma podporna terapija je faza, v kateri pacient prihaja na redne kontrole vsake 4 mesece. Poleg rednih kontrol je naloga pacienta, da vsakodnevno kakovostno vzdržuje ustno higieno po navodilih parodontologa. S tem se preprečuje nadaljnje napredovanje bolezni in omogoča pravočasno ukrepanje, če pride do poslabšanja.
